Igre življenja

Ko se utopi sonce … začutimo mrzel pišššš in vonj jeseni.  

Zmaji , zmajčki in podobne zveri

Mogoče je pravi čas za ta prispevek. Nekateri ljudje se na META nivoju zavesti ne počutijo najbolj domače. META nivo zavesti nastopi takrat, ko razmišljamo o naših in tujih miselno-čustveno-somatskih stanjih. Ozaveščamo naša čustva, razmišljanja, aktivnosti in komunikacije. Poskušamo se dvignit nad(meta) naš vsakdanji zorni kot. Kdor je gledal MATRIX(Matrica) ve, da je imel Neo izbiro vzeti rdečo ali modro tabletko. Z modro bi ostalo vse tako kot je, rdeča tabletka pa bi mu odprla oči in ga prebudila ter ozavestila iz “navidezne resničnosti”. Pred tako izbiro smo tudi mi. Se želimo prebuditi iz vsakodnevnega največkrat od zunaj “inštaliranega” transa? Opozorilo: Prebujanje ni vedno prijetno! Ste pripravljeni na rdečo tabletko?

Zmajčki živijo!

Dobrodošli v deželi zmajev.

Vsepovsod okrog nas so. In v NAS. Nekateri so dokaj nedožni in simpatični. Drugi so žalostni in jezni.Nekateri so godrnjavi, nejevoljni in zamerljivi. Poznate kakega obsesivnega ali posesivnega? Nekateri so center sveta in “nezmotljivi”. Nekateri so bogi in se jim kar naprej dela krivica. Eni so tako zelo nemočni, sramežljivi in nemočni. Pa kako pihajo, sikajo, cvilijo, godrnjajo in tudi ogenj bruhajo.
So zmaji, ki bi kar naprej zavlačevali in iskali izgovor in so tisti na katere so se spravile vse bolezni tega sveta. Joj, kako je nekatere zmajčke strah, anksiozni so in depresivni. Nekatere od teh beštij bi kar naprej kockale, druge bi pile in se drogirale in nenazadnje eni zmajčki ne morejo brez seksa. Tudi na tiste, ki se zadevajo s “večno romantično zaljubljenostjo” in “duhovnostjo” moramo biti pozorni. Navidez bolj nedolžni so tisti, ki bi kar naprej gledali TV ali pa brez vseh mej brali knjige in srfali po internetu. Modernim zmajčkom postajajo všeč tudi nove tehnologije: GSM, WWW, UMTS, … mmmmm … kako fino je pol dneva zgubiti na forumu, chatu ali z brskanjem po blogih(evo … me je že zmajček zagrabu :))) )

Kaj pa tiste mrcine, ki kar naprej odpirajo hladilnik? Poznate? So taki, ki zmažejo veliko čokolado s celimi lešniki na eks:). Ste se srečali že z žverco, ki bi kar naprej nakupovala, se lišpala in se preoblačila :))? Poznate tiste užaljene zmajčke in zmajčice, ki govorijo: “Če me ne maraš, pa grem!”, “Užalil si me, ne govorim več s tabo!”, “Še prosil boš, da pridem nazaj”. Sej ti niso posebno hudi. Taki simpatični narciski so :))).

Večina zmajčkov je dokaj nedolžnih in delajo zmedo predvsem nam samim. So pa tudi taki, ki jih moramo jemati zelo resno. Krvoločni, ubijalski in skoraj neuničljivi. Značilnost takih pošasti je, da se ne krmijo samo z gostiteljem ampak delajo masaker po vsej svoji okolici. Običajno imajo izredno visok IQ, na začetku delujejo popolnoma normalno .. celo simpatično! Te pošasti lahko postanejo tudi nekakšni “kralji zmajev”. Zelo dobro poznajo svoje podložnike: navadne zmajčke in jih z lahkoto aktivirajo v svojo korist. Najzvestejši podložniki “kralja zmajev” so ksenofobija, rasizem, strah in čredni nagon.Te najhujše pošati bom zaenkrat preskočil, ker zahtevajo posebno obravnavo. Rezultat njihovega delovanja so običajno trupla, trpljenje, groza, lakota … o tem kdaj drugič. Posvetimo se raje našim domačim vsakdanjim zmajčkom, ki jih vsi dobro poznamo :)) 

Nekaj  o zmajih “na splošno”

Ne zavedamo se jih! Posebno ne pri nas samih. Pri drugih jih lažje spregledamo, vendar tudi to ni enostavno. Najtežje je spregledat zmaje, ki se zamaskirajo za kako “čarobno metodo” ali tehnologijo. “Zbuditi” gostitelja takega zmaja je hudo naporno in dolgotrajno delo. Pa tudi ogromno znanja in veščin je potrebno obvladat. Tu se postavlja tudi etični problem: zakaj bi to sploh počeli? Zmaji določajo našo osebnost, žalost, srečo … pojavijo se kot enostavne nevro-lingvistične funkcije zavesti. Ta močna energetska polja potem krmilijo naša stanja, obnašanje, misli in govor.

Zmajčki prevzamejo kontrolo nad gostiteljem. Gostitelj govori v njihovem imenu. Ste poslušali kdaj strastnega kadilca ali alkoholika: “Jaz lahko neham kadarkoli hočem.” Zmajček nam to sporoča. Z lahkoto prepoznavamo zmaja, ki ni  ”naš”. Velikokrat komuniciramo z njimi. Nekateri so prav simpatični in radi se jim ponudimo za gostitelja.
Nekateri so nam zelo zoprni ampak NEKAJ nam ne da miru in veselo krmimo tujega zmaja. Vedno bolj smo odvisni od njega, vabi nas v svoj objem … Ste se kdaj zavedli, da vas nekdo provovcira, jezi, nagaja, zasleduje? Zakaj to dela? Postali ste hrana nekemu zmaju vendar se tega ne zavedate. V tistem trenutku ko vas zmajček uspe razjeziti oziroma mu uspe, da se vaša pozornost usmeri k njemu … da iščete odgovore, da se opravičujete … vas je že zapeljal v svojo igro. Tudi za naše “notranje” zmajčke to velja.

Kot vse živalice potrebujejo tudi naši zmajčki hrano. Brez energije se pač ne da živeti. Zelo prebrisani so. Da pridejo do dnevnega obroka se sprenevedajo, zanikajo, povzročajo gostitelju glavobole, alergije ali kake želodčne in prebavne težave. Vedno najdejo 1000+1 izgovor za kako dejanje, ki je njim v prid. Radi godrnjajo, se jezijo, pihajo, so žalostni, se smilijo sami sebi, sovražijo, protestirajo, zanikajo, KRIČIJOOOOO, . Znajo pa biti tudi osladni, prijazni, dobrodušni, “humanitarni”, “duhovni”, “pravični”, “domoljubni”, “verni” … skratka mask je lahko nešteto. Ko se počutijo “razkrinkane” in ogrožene se znajo prav dobro potuhnit. Navidezno jih ni več. Kot male sive miške v luknjicah so. Če pa nimajo luknjice v katero bi se skrili? Kaj naredijo? Naredijo se mrtve. To je znana finta pri mnogih živalskih vrstah.

Iz vsega napisanega je več kot očitno, da je “zmajeslovje” in predvsem postopki uničevanja ali udomačenavja zmajev precej komplicirana zadevščina. Res je tako. Napisal sem “udomačevanje zmajev”. Seveda … nekateri zmajčki znajo biti zelo koristne domače živalice. Ne smemo se jih znebiti. Udomačit jih moramo. Kot zvesti psi čuvaji so lahko :)).
Značilnost zmajčka je, da gostitelju nadene čudna očala. Zmajček “nemoči” vidi ves svet okrog sebe vedno sovraženo nastrojen. Vedno se mu nekaj neprijetno dogaja. Vedno so vsega drugi krivi. Zmajček “užaljenosti” vidi ves svet okrog sebe kot eno samo žaljivo okolje. Vsako besedo tehta in sumiči. Ne pozna humorja.

Pa začnimo tudi z dobrimi vestmi. Zmaji niso samostojna bitja - entitete. Mi jih skreiramo iz misli in čustev. Ko se tega zavemo začenjamo dobivati lastnosti “uničevalca in krotilca zmajev”. Veliko uspešnih načinov in orodij je za ta “posel”. Veliko knjig je o tem napisano. To je področje kognitivne psihologije in obvladovanje čustvene in duhovne inteligence. Sam sem seznanjen z nekaterimi metodami in orodji nevro-lingvističnega programiranja (neuro linguistic programming - NLP) in nevrosemantike(neurosemantics) in tu se dogaja marsikaj novega, inovativnega in zanimivega.

Nekaj hitrih napotkov za uničevanje ali udomačevanje zmajev
_________________________________________________

1. Najprej ga je potrebno locirati. In to največkrat ni prav nič lahko. Zakaj? Zmaji radi čmijo v mraku ali senci. Ne izpostavljajo se. Uporabljajo “nevidnost” tako, da jih je težko odkriti. Največkrat pa se nam zmaji predstvijo kot zvesti psi čuvaji, ki za nas delajo samo dobre stvari.
Kaj torej MOJSTRI UDOMAČEVANJA ZMAJEV lahko naredijo, če ga ne morejo niti videti?
Zmaja moramo najprej izbezati na odprto - ven iz votline. Dokler se bodo skrivali v temnih votlinah našega uma ali v kavernah okrog našega srca, bomo vedeli, da nekaj je narobe … ne bomo vedeli pa kaj!

2. Zelo pomembni so NAMENI iz katerih zmaji delujejo. To običajno zbeza zmaje na plano. Sprašujmo: zakaj, zakaj, zakaj …
Ko začnemo bezati zmaje na svetlo …lahko pridejo ven tudi njihovi mladički. Osredotočimo se na to katere zmajske misli smo imeli danes, ta teden … Katera semena sejete? Bodo iz njih zrastlii mali zmajčki?
Ocenite in ovrednostite svoje misli in emocije, ki jih povzročajo misli. Ozaveščanje teh stanj je zelo pomembno.
V nasprotju z želodcem naš um “požere” vse kar mu damo. Um ne zna izbruhat ven nezdrave stvari. Vse strupene smeti, ki jih posredujete umu, tam tudi ostanejo. Zato je procese razmšljanja in čustev dobro čimbolj ozavestiti.
Niso vsa negativna stanja zmajčki! Negativna stanja imajo svoj NAMEN. So kot zavore ali alarmne signalne lučke v avtomobilu. Nekateri kriteriji, ki nam lahko pomagajo pri tej oceni:
NATANČNOST / NENATANČNOST
- kako se naše misli / čustva ujemajo z realnostjo
- sem natančen ali splošen pri izražanju
- mi tako razmišljanje pomaga ali škoduje
KORISTNOST / NEKORISTNOST
- nam naše misli koristijo? ČEPRAV USTREZAJO realnosti.
- kakšne vrednosti mi take misli dajo?
- res sem imel čudno otroštvo …ampak ali se splača toliko obremenjevati s tem?
KOGNITIVNA POPAČENJA
- znamo pretiravat, dramatizirat, jokat nad, čustvovat, biti megaloman … razmišljati črno-belo?
- imam kake “razmišljujoče napake”, ki pogojujejo moje kritično razmišljanje
IZPOPOLNJEVANJE/NE-IZPOPOLNJEVANJE
- me moje misli izpopolnjujejo? Ali duhovno rastem? Postajam boljši človek?
- ja nekateri ljudje so me zavrnili … ampak ali zaradi tega napredujem ali nazadujem?

Zmajčki se izražajo skozi KRIČANJE, zadirčnost, obtoževanje …

MERILEC STANJA ZMAJA nam je lahko v veliko pomoč.

Primer: ZMAJ JEZE ==>stopnje:
1. DOLGOČASJE, NEJEVOLJA
2. ODPOR
3. IRITIRANOST
4. RAZBURJENOST, VZNEMIRJENOST
5. SPROVOCIRANOST, FRUSTRIRANOST
6. STRESNOST, UŽALJENOST, OGORČENOST
7. JEZA
8. SRD
9. BES, NOROST
10. NASILJE, AFEKT

ZMAJ STRAHU==>stopnje:
1. NEGATIVNE MISLI
2. ZASKRBLJENOST
3. GROZA
4. STRAH
5. FOBIJA
6. PRETIRAN STRAH
7. TERORIZIRANOST
8. SKRAJNI TEROR

3. Zmaju izmerimo temperaturo. Kako intenziven je zmaj?
Primer: stanje JEZE je popolnoma normalno, zdravo stanje, če je odziv na neke signale in nas prisili v ustrezne aktivnosti. Toda jeza v zvezi s stvarmi, ki jih ne moremo spremeniti (čakalne vrste, dež, človeška neumnost, krivice …) je “nezdravo” stanje.
Če ste v stanju jeze in na tak način komunicirate z drugimi … NE BOSTE PRIŠLI DALEČ! Lahko se zgodi, da bo porušena vaša samokontrola.

4. Poimenujmo zmaja! To je zanimiva stvar. Pomenovanje zmajev je lahko prav zabavna stvar. Zmaji : “JEZKO”, “STRAHEC”, “BOGI JAZ”, “GODRNJAVKO”, “ZAMERLJIVKO”
Kar pogumno poimenujte svoje zmajčke. Že samo poimenovanje vzame zmaju ogromno energije. Imena morajo biti duhovita in nenavadna.

5. Nobena stvar ne zaustavi bolje zmaja v napadu, kot, da ga PREKINEMO, ZMEDEMO …
Prekinitev stanje se nam dogaja vsakodnevno: pozvoni telefon, nekdo potrka, nekaj nenavadnega se zgodi … potem se vprašamo “No ..kje smo ostali???”. Na kaj sem že mislil? Dobro je razviti nekaj PREKINJAJOČIH vzorcev na zalogo, ki jih lahko kasneje koristno uporabimo.
KAKO LAHKO PREKINEMO NAŠE ZMAJČKE:
- globoko dihajte in preštejte do 10
- imejte elastiko pri sebi in se z njo “špiknite” .. ko se tak zmajček začne pojavljat
- rahlo grizenje, ščipanje in žgečkanje tudi pomaga :)))
- postavite se v čuden položaj …stoja na glavi, ležanje z glavo navzdol … skleci, počepi, sprehod, šprt …
- 100x globoko zadihajte in si pri temm prizadevajte, da ne bi razmišljali na Elvisa Presley-a kako pleše z 12. modrimi opicami

6. Zmaji so zelo lačni in požrešni stvori. Za svoje grmenje, godrnjanje in bruhanje ognja potrebujejo ogromo energije. Neverjetno kako hitro se udomačijo, ko jim ne damo več hrane ali jih damo na dieto. Postanejo mali simpatični martinčki.
In kaj zmaji jedo?
Ideje, še posebej tiste strupene : pretiravanje, obtoževanje, kritiziranje, jezo, dramatiziranje,posploševanja, popačenja, brisanja (NLP - Miltonov jezik)…
Zmaj mora začutiti pomanjkanje te hrane - teh besed in misli (abstinenca).
Zmaji uživajo v strupenih besedah in ob njih ožvijo in postanejo krvoločni.

7. Meta-model jezika ( iz NLP) je zelo močno orodje, da oropam zmaja njegove “magične” moči.

8. Nad zmaja lahko gremo z meta-stanji: mirnostjo, izkušenostjo, sprejemamo ga, cenimo ga, spošujemo ga, imamo ga radi … To se sicer lahko sliši absurdno in paradoksalno vendar deluje. Lahko uporabimo spremembe umsko-telesnih stanj. Na ta način zmajevo stanje zmoduliramo, spremenimo in tako postane iz krvoločnega zmaja prav prijazen ljubek zmajček …
______________________________________

Zmajčke zelo dobro “krotijo” tudi pozitivna stanja s katerimi nadgradimo negativnost. Pa poglejmo nekatere :
zmajeva stanja                                           zdrava stanja
=============                                        ================
stres, napetost, zamorjenost                sproščenost,mirnost, reflektivnost,odzivnost
jeza, sarkazem, bes                                sprejemanje, upravljanje z jezo
strahopetnost, zaskrbljenost,               obvladovanje strahov, pogum
sram, groza                                              pogum, optimizem
pesimistično, negativno                         optimistično, pozitivno
zaskrbljenost, razdražljivost                 mirna odzivnost
samoobtoževanje, zavračanje               samosprejemanje, spoštovanje
čemernost, sovražnost                           družabnost, ljubezen
grenkoba, zamerljivost                          odpuščanje, sproščenost
resnobnost                                              veselost, igrivost

Podrobneša analiza zmajčkov  UŽALJENOSTI in ZAMERLJIVOSTI
___________________________________________________

Se vam dogaja, da vas uspejo ljudje ali dogodki pogosto užaliti ali razjeziti? Če se vam to dogaja, potem je to dober indikator za obstoj zverinice.
Tega zmajčka večkrat srečamo. V nas samih občasno izbruhne na dan. Predvsem pa ga je zelo enostavno identificirati pri drugih.

  Kritik in žaljivk je okrog nas vse polno. Kako reagirate. Vas začrviči v želodcu? Vas zmrazi do srca? Vas zaboli glava? Dobite alergijo? Se vam pozornost z normalnih opravil takoj fokusira v te vsiljene dogodke, kritike ali žaljivke? Vsi se spomnimo Zidana na zadnjem svetovnem prvenstvu. Tipičen primer kako se ne sme reagirati in vendar tudi taki šampioni kot je on popustijo.

Problem je v našem samozavedanju. Imamo namreč “vgrajeno” obnašanje BOJ ali BEG, ki naj bi nam služilo predvsem v situacijah, ko smo res ogroženi. Tak način obnašanja pa velikokrat apliciramo na besede in dogodke, ki si tega ne zaslužijo. Zavedati se moramo, da v tistem trenutku, ko nekomu uspe užaliti nas ali “spraviti ob živce”, takrat nas lahko kontrolira. Takrat smo najbolj vodljivi in ranljivi. Takrat “kupimo” čustva, ki ne pripadajo nam. Zmajčki jeza, užaljenost in zamerljivost pridejo do svoje hrane.

Pomembna je naša samopodoba. Popolnoma moramo znati ločevati naše misli, vrednote, dejanja od vsiljenih besed, ki jih pove nekdo “od zunaj”. To nismo mi! Ni nam potrebno to “kupiti”. Načini kako se disociramo od takih “vplivov” so različni. Veliko tega se lahko naučimo z NLP-jem. Eno od predpostavk v nevrolingvistiki je “Zemljevid ni ozemlje”. Besede ali slike še niso realno stanje. Zavedati se moramo tega. Jedilni list se nam lahko zdi še tako slasten, toda ne moremo ga zares pojesti. Besede so konec koncev samo besede, če to ozavestimo.

Zelo pomembno je, da se ne spustimo na nivo žaljivca. Takrat nas je zmaj “zagrabil”. Če ga začnemo krmiti s podobnimi žaljivkami in pokažemo, da smo užaljeni, prizadet ali jezni … takrat smo NJEGOVI! Naš notranji zmajček nas ima! Zmaj užaljenosti, zamerljivosti in jeze. Nasprotniku predamo naše kontrolne gumbe. Z lahkoto nas lahko krmili.

Ko malce več časa potujemo in raziskujem deželo zmajev se nam odprejo nova obzorja. Kdo zmajčke izkorišča v svojo korist?  Kdo jih po potrebi spušča iz kletk in še dodatno krmi? Politiki, dušebrižniki, mediji, marketing … ampak to je že spet druga zgodba :)))))

Inspiracija iz knjige “Dragons to Princes by L. Michael Hall, Ph.D”, www.neurosemantics.com

povezave na NLP: http://www.geocities.com/nlpmojster/povezave.html

Tako imaš dva centra: z enim si se rodil in je dan z samim obstojem, drugega pa so ti dali. To je velika zvijača. Skozi ego te družba nadzoruje. Obnašati se moraš na določen način drugače te družba ne sprejme. moraš hoditi na določen način, se smejati na določen način, sledit moraš določenim olikam. Samo takrat te družba sprejme in ceni. In če te ne bo ego ogrožen in ti ne veš več kje si kdo si.

Poskusi to doumeti globoko kot lahko, kaji to mora biti zavrženo. In dokler ne odvržeš, ne boš sposoben doseči samega sebe. Ker si zasvojen z egom se ne moreš premikati, biti nekaj drugega, ne zmoreš videti se.

In bilo bo vmesno obdobje, ko bo ego razbit, ko ne boš vedel kdo si, ne boš vedel kam greš in vse meje se bodo stopile. Enostavno boš zmeden, kaos. Zaradi tega se bojiš zgubiti ego. Ampak tako je prav. In če si pogumen bo obdobje kratko. Če pa si prestrašen, se boš vedno znova vračal k egu in lahko traja zelo dolgo, mnogo življenj je lahko uničenih.

Človek potrebuje nekaj za kar se prime, nekaj pod nogami, da nisi v vakumu, praznini. Lahko si nesrečen ampak vsaj SI. Tudi če si žalosten ti to da občutek ‘Jaz sem’. Če se odmakneš od tega, strah prevlada, bojiš se neznane teme - kajti družba ti je počistila samo majhen del tebe. To je tako kot v gozdu. Posekaš gozd in narediš majhno čistino, sezidaš hiško in postaviš ograjo in poseješ trato in počutiš se v redu. Za ograjo pa je gozd, divjina. Tukaj je varno, vse je načrtovano. Družba je naredila malo poseko v tvoji zavesti in jo ogradila. In počutiš se dobro. Vsa kultura teži k temu, da ti očistijo del kjer se počutiš doma. Ampak potem se počutiš ogroženega. Za ograjo je nevarnost. V ograji si ti, za ograjo si ti in tvoj zavedni del je samo košček tvojega bitja; ostalo čaka v temi.

Potreben je pogum, stopiti je treba v neznano in za hip vse meje izginejo, za hip si zmeden. Če ne greš nazaj na ego ampak naprej in naprej te nekje čaka skriti center znotraj tebe, ki si ga nosil mnogo življenj. To je tvoja duša, tvoj jaz.

Razlika je kot med živo in plastično rožo. Ego je plastična roža - mrtva. Zgleda kot prava roža, pa ni. Ni življenja v njej. Toda ti si zadovoljen z plastičnim egom. In je več razlogov zakaj si zadovoljen. Mrtva stvar prinaša mnogo prednosti. Kot prvo, nikoli ne more umreti - nikoli ni bilo živo. Torej lahko imaš plastično rožo in je dobra na nek način - je stalna. Ne večna ampak stalna. Prava roža zunaj na vrtu je večna, ne stalna. Na videz izgleda, kot da roža umre - nikoli ne umre. Enostavno menja telesa, tako da je vedno sveža. Pusti staro telo in vstopi v novo. Cveti nekje drugje. Tega mi ne vidimo.

Ego je zlahka dobiti - drugi ti ga dajo. ne rabiš ga iskati. Zato, razen če ne postaneš iskalec neznanega, ne postaneš posameznik. Si samo del množice. Če nimaš pravega centra kako si lahko posameznik? Ego ni individualen je družbeni fenomen, je družba - ne ti. Toda da ti funkcijo v družbi. In če si zadovoljen z tem, boš zamudil priložnost, da bi našel samega sebe.In zato si tako nesrečen.

Kdo bi pa lahko bil srečen z plastičnim življenjem?

Si že opazil kako vse vrste nesreče vstopajo skozi ego? Ne more te narediti srečnega. Kadarkoli trpiš, poskusi gledati in analizirati in našel boš, da je nekje ego kriv za to. Si egoist kot vsak. Nekateri so res grdi takoj na površju, in oni niso tako težavni. Nekateri pa so zelo skriti, on so problem.

Ta ego kar naprej prihaja v konflikte z drugimi zato ker je vsak ego zelo nesiguren glede sebe. Mora biti - saj je lažniva stvar. Če nimaš ničesar v roki in samo misliš, da imaš nekaj potem je to problem. Če nekdo reče tam ni ničesar se takoj začne prepir, ker sam dobro veš, da tam ni ničesar. Kadar to rečejo zadenejo v rano, govorijo resnico - in nič ne boli bolj kot resnica. Moraš se braniti, ker če se ne kdo si? Si izgubljen. Identiteta je zlomljena.

Ego vedno išče težave. Zakaj? Če ti nihče ne posveča pozornosti ego postane lačen. Hrani se z pozornostjo. Torej tudi če je kdo jezen nate je to dobro. Če te kdo ne ljubi je tudi jeza dobra. Ampak če se nihče ne zmeni zate, niče ne misli da si pomemben, različen, kako boš potem hranil ego?

Na miljon načinov iščeš pozornost drugih ljudi: oblačiš se na določen način, želiš biti lep, si prijazen, se spreminjaš. Ko začutiš določeno situacijo se takoj spremeniš tako da ti ljudje posvečajo pozornost. To je hudo beračenje. Če ti pobegne žena, se loči od tebe, si popolnoma uničen - zato ker ti je izkazovala pozornost, skrb, ljubezen in ti je pomagala da si se počutil kot nekdo. Celo tvoje kraljestvo je izgubljeno. Razmišljaš o samomoru. Zakaj? Zakaj , če te žena zapusti, bi moral storiti samomor? Zato ker nimaš pravega centra v sebi. Žena ti je dajala center.

Tako ljudje bivajo, tako ljudje postanejo odvisni eden od drugega. To je veliko globoko suženjstvo. Ego MORA biti suženj. Je odvisen od drugih.

In začni gledati za egom - ne v drugih, to ni tvoja stvar, ampak v sebi. Vsakič ko se počutiš nesrečnega, takoj zapri oči in poskusi najti od kot prihaja občutek nesreče in vedno boš najdel nepravi center, ki je trčil z nekom. Pričakuješ nekaj in se ni zgodilo.

Vzroki niso zunaj tebe. Glavni vzrok je vedno znotraj tebe, ti pa vedno iščeš zunaj, sprašuješ se:
Kdo me dela nesrečnega?
Kdo je razlog moje jeze?
In če iščeš zunaj boš zgrešil.
Samo zapri oči in zmeraj glej od znotraj.
Vir vse tvoje žalosti, jeze, besa je skrit znotraj tebe v egu. In če najdeš vir se boš zlahka premaknil mimo njega. Nihče ne more nositi vir bolečine s sabo če ga razume, pozna.

In pomni, ni potrebe da bi odvrgel ego.

Ne moreš ga odvreči.

Če ga poskušaš odvreči, poš pridobil skriti ego, ki bo govoril:’Jaz sem ponižen.’. Ne poskušaj biti ponižen. Nihče ne more ustvariti skromnosti z svojimi lastnimi napori. Ne. Ko ega ni več skromnost pride k tebi. To ni stvaritev, to je senca pravega centra. In pravi ponižni človek ni ne ponižen ne egoističen.

Preprosto je preprost.

Niti zaveda se ne da je ponižen. Če se zavedaš da si ponižen, je ego že tukaj. Poglej ponižne osebe… Tukaj jih je milion, ki mislijo da so zelo ponižni. Prikanjajo se zelo globoko, toda glej jih - so zelo prikriti egoisti. Zdaj je skromnost njihov vir hrane. Rečejo: ‘Jaz sem ponižen.’ in potem te gledajo in čakajo da jih boš cenil. ‘Zelo si ponižen.’, bi te radi slišali govoriti. ‘Pravzaprav si najbolj ponižen človek na svetu; nihče ni tako ponižen kot ti.’ In potem boš videl nasmeh na njihovem obrazu.

Tako ego deluje. Zelo je prikrit. Zelo, zelo moraš biti buden, samo takrat ga boš opazil. Ne poskušaj biti skromen. Samo opazuj vso bolečino in jezo, ki prihaja skozenj. Samo opazuj, ni ga treba odvreči.

Ne moreš ga odvreči. Kdo ga bo odvrgel? Potem tisti, ki ga je odvrgel, postane ego. Vedno pride nazaj. Karkoli narediš stoj zunaj in samo opazuj.

Karkoli počneš - ponižnost, skromnost, preprostost - nič ne bo pomagalo. Samo ena stvar je mogoča in to je da samo opazuješ in uvidiš kaj je vir bolečine.

Če boš stalno čutil in opazoval, boš nekega dne opazil, da je izginil Nihče ga ni odvrgel - nihče ga ne more odvreči. Razumevanje je smrt ega.

In ti si tako pameten v opazovanju ega v drugemu. Vsak lahko vidi ego drugega. Ko pa pride do tvojega lastnega, potem pa nastane problem - ne poznaš ozemlja, nikoli nisi potoval po njem.

Vse potovanje k božanskemu, neskončnemu, mora iti skozi ego. Napačno mora biti prepoznano kot napačno. Vir bolečine mora biti spoznan kot vir bolečine - potem enostavno izgine. Če veš da je strup - izgine.
In potem nikdar ne rečeš: ‘Odvrgel sem ego.’ Potem se samo smejiš celi stvari, šala pa je o tem, da si bil ves čas ustvarjalec bolečine.

Problem postane pomnožen, ker je veliko ljudi, ki bi radi pomagali na isti ladji. In radi bi pomagali, ker če pomagaš nekomu se ego počuti zelo dobro, zelo, zelo dobro - ker si veliki rešitelj, veliki guru, mojster; pomagal si mnogim ljudem. Ampak si v isti ladji - ne moreš pomagati. Prej boš škodil. Ljudje ki imajo še vedno svoje probleme ne morejo pomagati. Na Zahodu, je veliko šol psihoanalize, veliko in nobena pomoč ne doseže ljudi. Zato, ker ljudje, ki poskušajo pomagati so na isti ladji.

..Težko je videti svoj ego . Zelo lahko je videti ege drugih. Ampak ne moreš jim pomagati.

Poskusi razumeti ego. Samo opazuj ga. Ne bodi v naglici da bi ga odvrgel. Bolj ko opazuješ bolj postajaš sposoben. Nekega dne poš opazil, da ga ni več. In ko odpade sam od sebe, samo takrat odpade.
Odpade kot mrtev list. Drevo ne počne ničesar - samo vetrič, situacija in mrtev list enostavno odpade. Drevo se niti ne zaveda da je list odpadel. Nič nisi naredil in zato ne moreš trditi, da je to tvoja zasluga. Vidiš da je izginil in takrat se pojavi pravi center.

In pravi center je duša, Jaz, bog, resnica ali pa karkoli boš imenoval. Je brez imena zato so vsa imena dobra. Lahko poimenuješ kakor hočeš.

Beyond the Frontier of the Mind by Osho