odpre se okno
posije žarek
stvari izgubijo obliko
besede izgubijo svoj pomen
ljudje so predvidljivo prozorni
ego kriči, se bori, se jezi, pljuva, grozi, sovraži …
in vendar … ni več poti nazaj
pravi svet stvarstva je izza vogala, na dosegu misli …
radost, širina, svetloba
od kod je prišlo?
čudni smo, čudežni smo
smo
… prehod v Srednji Svet
Pogled je obstal na našem mucu, ki je nemo strmel in samo BIL … ponosno, zdaj … takrat me je prvič prešinilo da je tam bilo nekaj več kot naš stari Tigrček.
… dotik …
… podoben dotik po zelooo dolgem času …
… oko pritegne ta mogočen detalj … je bil to Dotik?
Potovanje traja.
Rodimo se. Gledamo. Slišimo. Vonjamo. Tipamo. Okušamo.
Svet Stvari. Svet smeha, joka in strahov.
Vpijamo Življenje in Življenje sprejme nas.
Platno je samo platno, Konj je samo konj. Čas je tisti, ki ga kažejo kazalci na uri.
Ego je na konju, postaja iz dveva v dan močnejši. Ja … na divjem zahodu je pomembna moč, kdo je glasnejši, kdo ima boljšo kočijo in lepšo ženo, kdo lahko več kozarčkov viskija zvrne …
Tu sem Jaz jaz, in Ti si ti … res enostaven Svet. Prvinski.
Le kdo bi takrat, davno nekoč na divjem zahodu pomislil, da obstajajo še drugi svetovi?
Bilo je vse samoumevno in bile so meje … in bila je vera v vsemogočni UM.
Le kdo bi takrat pomislil, da mi bo neUM skozi tole slikco skozi en sam trenutek petindvajsetih tisočink tisočletja poslal sporočilo?
Obstajajo prehodi tam na zasneženem skalnatem hribovju in skozi nemogoče dolgo puščavo.
tam čez …
Obstaja Srednji svet.
… in obstaja Nova Zemlja in Novo Nebo.
Res HVALA za to čudovito potovanje, raziskovanje in darove … in kar je najlepše … vem, ZDAJ nisem sam …
Nekoč, ko je tole nastajalo tudi interneta še ni bilo 
Ko sedaj brskam po “zgodovini” mi tale ogenček prižge ene čudne asociacije … takrat pred davnimi časi ni bilo televizije, ne radia, ne interneta … takrat so se ljudje zbirali zvečer pred takimi plamenčki in v prav’cah so zaživela čarobna bitja … škratje, vile, hudički, pošasti, cuprance, šembilje … pripovedovale so se zgodbe … žalostne, šegave, poučne
Tudi smejat so se ljudje znali … iskreno … v roke mi je prišla knjiga Danile Kocjan in Jelke Hadalin ”Bejž zlodej, baba gre” . Zbrali sta čudovite kraške prav’ce … eno krajšo, bom prepisal:
__________________
Osel
En fant je šel k spovedi. Je povedal tudi, da se hodi ženit k eni punci. Gospod je tel bolj natančno vedeti, kaj delata, ko sta sama.
”Jo božaš kdaj po laseh?” je vprašal.
“O, ja gospod!”
“Pa za roko jo držiš?”
“O, ja, gospod, kakšen bot že.”
“Še kaj?” je vprašal gospod.
“Ja, ja vem kaj mislite, to je pa ona začela, ma jaz nisem tel!”
“Prav si imel,” je rekel gospod. “Za pokoro boš pojedel dve kili slame.”
“Ma gospod, saj nisem osel!”
“Molči, kaj da nisi, še slabši ko osel si.”
_________________
… Slovenije
moja nona
… sledilo bo še en par slikc iz moje “mladosti” iz prejšnjega tisočletja 
… skoraj vsak začne z osadnimi vsebinami, da s časom zavest postopoma pride do novih spoznanj … nekateri pa celo življenje ostanejo na krasno-svetlobno-ohinsploh-žajfasto-pozitivnih vsebinah in s tem ni popolnoma nič narobe . Podobno je, ko se začnemo spoznavati s kulturo pitja vin. Na začetku so skoraj vsem najboljša sladka vina …. kasneje pa … kakor kdo
… tudi z glasbo, poezijo in prozo je podobno … ne?
Nekateri jih na mah izrazite z besedami, nekateri z glasbo, nekateri preko objektiva, nekateri z unikatno črno oblekco, nekateri z gibom, nekatere s temnimi, globokimi očmi , ki te potegnejo v novo vesolje … nekateri že zgolj s svojo prisotnostjo …
… nekateri poskušamo to z barvami …
… važni so občutki, ki sprožijo male mravlice in metuljčke, da se sprehodijo po našem telesu … da se zaČUTIMO, da smo ZDAJ …
